Izšla je nova številka!

Anže Zevnik - voditelj kviza Vem!

Anže Zevnik je talent, ki ga ni mogoče spregledati.

Erika Žnidaršič, voditeljica oddaje Tarča

Včasih je treba stopiti tudi v moške čevlje.

Luna se vrača!

Tretja in zadnja sezona priljubljene mladinske serije.

+ še mnogo več preberite v zadnji številki!

Glasba

Intervju: Chris Eckman

M. I.

V Ljubljani živeči ameriški glasbenik in založnik, ustanovitelj kultne alter zasedbe The Walkabouts: od Seattla prek Ljubljane v Mali.

Že dolga leta živite v Ljubljani. Kako ste se zaljubili in preselili v Slovenijo?
Slovenijo sem prvič obiskal leta 1994. The Walkabouts smo začeli veliko koncertirati po Evropi. Nick Cave je nastopal v Križankah, Igor Vidmar pa se je dogovoril za dobro najemo pogodbo in nas prek skupnega prijatelja iz Cavove ekipe povabil naslednji dan. Leta 1999 smo spet nastopali pri vas in po tistem koncertu sva se spoznala z Ando. Čez nekaj mesecev sem se vrnil, da bi produciral norveško zasedbo Midnight Choir. Njihov menedžer je bil komunist s člansko izkaznico, ki je redno hodil na počitnice v Jugoslavijo. Padel je predlog, da ploščo posnamemo kje tu, jaz pa sem predlagal Ljubljano.

Kako se je družina odzvala na novico, da se selite v neko majhno evropsko državo?
Vse se je dogajalo spontano. Z The Walkabouts smo takrat večinoma koncertirali v Evropi, povprečno po štiri, pet mesecev na leto. Vse več časa sem preživljal v Ljubljani, potem pa ugotovil, da ko nisem na turneji, pravzaprav živim v Sloveniji. Želel sem spremeniti življenje, da bi bil manj časa na poti in se več ukvarjal s produkcijo ter snemanjem. Na Poljanski v Ljubljani sem odprl majhen studio.

Z zasedbo Dirtmusic ste leta 2008 nastopili v Maliju na Festivalu v puščavi, kjer ste srečali tuareško rock zasedbo Tamikrest, prvo zasedbo z izdajo pri vaši založbi. Veliko odlične glasbe prihaja s tistega dela Afrike. Zakaj?
Več stvari je. Po eni strani nam je ta glasba precej blizu; če greste, denimo, v Kongo, imajo takšne ritme, da so sprva neposlušljivi. Zares se moraš poglobiti vanje – lahko bi rekli, da že mejijo na avantgardo, so kot neke vrste free jazz. Podsaharsko območje od Senegala do Nigerije pa ima glasbo, ki je podobna bluesu. Ljudi so kot sužnje nasilno odpeljali na jug ZDA in Karibe, ti pa so s sabo odnesli tonaliteto in melodije. Zato nam zveni precej znano, a je hkrati drugačna – ravno to nasprotje med prepoznavnostjo in eksotičnostjo vzbuja zanimanje. Gre za izjemno bogato glasbeno kulturo. Eno je glasba Tuaregov na severu, drugo glasba na jugu, ki postaja, bolj kot greš proti jugu, bolj »poliritmična«. Pri Tuaregih spominja na blues rock in večina je v 4/4 taktu. V Afriki pa gre za različne ritmike, celo tako čudne, kot so 7/8 takti, ki se prepletajo drug z drugim. Leta 2006 sva z Ando ves mesec potovala po Maliju in šla na Festival v puščavi

Celoten intervju preberite v novi številki revije Vklop!