Izšla je nova številka!

Intervju: Nina Ivanič

Dobitnica žarometa za igralko leta, ki navdušuje kot negativka Mojca v seriji Reka ljubezni, je prepričana: »Pametni telefon je največja droga sodobnega časa!«

Na fuzbal me spust'!

Žogobrc bo dober mesec glavna tema pogovorov, zato smo za vas pripravili članek o vsem, kar morate vedeti ob začetku 21. nogometnega mundiala v Rusiji.

Hudomušni košarkar s kitaro

Kaj je bolj neverjetno: da bo Zoran Predin v soboto dopolnil šestdeset let, da bo januarja izdal štirideseti album, ali da bo kmalu že petič postal dedek?

+ še mnogo več preberite v zadnji številki!

Film

Intervju: Jan Cvitkovič

Ž. B.

Režiser filma Družinica je med delom s socialno ogroženimi otroki spoznaval pretresljive zgodbe družin, ki so se znašle v revščini in zato na robu propada.

Dve leti zapored je režiser Jan Cvitkovič ustvarjal s socialno ogroženimi otroki v Kranjski Gori v koči Zveze prijateljev mladine. V družbi partnerice Irene Kovačević in sina Tarasa je z njimi snemal in montiral filmčke, pisal zgodbe ter naredil celo eno grozljivko. A skozi ustvarjalnost je vedno bolj spoznaval pretresljive zgodbe njihovih družin, ki so se znašle v revščini in zato na robu propada. »Začel sem bolj podrobno spremljati njihove položaje, ki so me tako ganili, da sem se odločil narediti film.«

Kaj so vam povedali otroci na taboru, da vas je tako ganilo, da ste posneli film?
Ugotovil sem, da večina družin, ki se znajde v takem položaju, potone. Pride do prepirov, ločitev, celo samomorov staršev in odhoda otrok v rejo. V kakšni desetini teh družin pa otroci prevzamejo borbo. Ko vidijo vdana starša, prevzamejo breme na svoja ramena. Takrat se po navadi zgodi, da to starša tako premakne, da se še sama začneta boriti, in skupaj jim nekako uspe. To me je najbolj prevzelo.

Film iz socialne problematike preide v osebno, psihološko zgodbo.
To je bilo bistvo vsega, ker me je zanimalo predvsem, kako se spremenijo odnosi v takšni družini. Skoraj povsod se, to sem videl na lastne oči, pritrdili pa so mi tudi strokovnjaki. Ko starši niso sposobni domov prinesti hrane in poskrbeti za otroke, jih prežameta sram in neskončen občutek krivde. Ugotovili smo, da razkroj družine poteka v devetih točkah; v 4. ali 5. začneta mati in oče drug drugega obtoževati, ker sta nemočna, in od takrat naprej odnosa skoraj ni mogoče več rešiti. Otroci to tiho gledajo, skozi njih se ta obupanost 'kanalizira', zato so na koncu najbolj zlomljeni. So pa tudi sami izjemni v skrivanju. Na taborih so otroci iz socialno ogroženih in ostalih družin pomešani, ker jih nočejo zaznamovati. Ne vem, če bi za pet odstotkov njih lahko rekel, kdo je kdo.

Družina v filmu ni prišla na to točko – ali pač?
Ne, otroka sta to točko obrnila s takšno močjo, da sta starša dojela, v čem je bistvo – da ostanejo povezani in se imajo radi. To je sporočilo filma. Vedno lahko pride do točke, ko se vse poruši, ampak je treba verjeti drug v drugega, si pomagati in izkazovati ljubezen ter spoštovanje. Ne le v socialno zahtevnih, temveč v vseh življenjskih razmerah.

Celoten intervju preberite v novi številki revije Vklop!